Zadnje čase veliko razmišljam o kavi. Povod za to je predvsem pobuda Kava na
zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe
ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov
in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Well, ko jih šljivi, jaz pravim.
Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni
zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini
nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot
prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje
tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.
Pri Bosu sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi
je dal poskusiti tudi prvi 57mild čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem
drugič.
Kavo smo tam pili za žejo. Mama je zvečer za
naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto –
na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne
ostrine vedno prvi voščil doberdan.
Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res
odžejala. Vsak je imel tudi za pitje svojo skodelico. Moja je bila modra z
velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo
vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki
jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.
Okus ni bil kaj prida, še zdaj se tega
spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek,
da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih.
Meni okus res ni bil dober, pa sem vseeno vsakič segla po svoji šalci proje.
Zato je ta kafe pomenil vstopnico med odrasle. Če to preživiš, si dober tudi za
v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji. O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava
je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.
Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je
imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in
kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem.
Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.
Takole je šlo: na stranišču smo se brisali s
časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je
bil slučajno tam Paloma WC papir, je pomenilo, da je dohtar na obisku ali kaka
druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5.
Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.
Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim
zelenoprozornim milom, roke pa smo smeli brisati samo v taslabo brisačo. Ob
umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša in bolj suha, taslaba pa
temnejša in mokra. Za kaj je uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala
vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me
bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.
Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako
je zdaj drugače :).
Ko sem kot otrok
na poročilih gledal posnetke iz begunskih taborišč, mi ni bilo jasno,
zakaj so ti lačni in sestradani reveži na vprašanje, česa si najbolj
želijo, največkrat odgovorili: »Cigare i kafu.« Odvisniki, sem takrat
pomislil, a danes vem, da je bilo to veliko več kot le odvisnost. O
odvisnosti od nikotina sicer ne vem nič, a sem zato prepričan, da
njihove želje po kavi ni poganjala le fizična potreba. Prepričan sem, da
je bila kava za te ljudi tudi simbol izgubljene vsakodnevnosti, simbol
minulega normalnega življenja. Prepričan sem, da so se dobro zavedali,
da kava ne bo potešila njihove lakote, so pa kljub temu upali, da jim bo
kava oziroma ritual pitja kave povrnil občutek, da so še vedno ljudje,
da niso le preganjana bitja, ki se borijo za preživetje.