»Cigare i kafu«

Avtor:  Goran Vojnović

Ko sem kot otrok na poročilih gledal posnetke iz begunskih taborišč, mi ni bilo jasno, zakaj so ti lačni in sestradani reveži na vprašanje, česa si najbolj želijo, največkrat odgovorili: »Cigare i kafu.« Odvisniki, sem takrat pomislil, a danes vem, da je bilo to veliko več kot le odvisnost. O odvisnosti od nikotina sicer ne vem nič, a sem zato prepričan, da njihove želje po kavi ni poganjala le fizična potreba. Prepričan sem, da je bila kava za te ljudi tudi simbol izgubljene vsakodnevnosti, simbol minulega normalnega življenja. Prepričan sem, da so se dobro zavedali, da kava ne bo potešila njihove lakote, so pa kljub temu upali, da jim bo kava oziroma ritual pitja kave povrnil občutek, da so še vedno ljudje, da niso le preganjana bitja, ki se borijo za preživetje.

In za to gre tudi pri kavi na zalogo. Z njo ne bomo nikogar nahranili, nikogar odrešili ne revščine ne brezdomstva. Lahko pa s kavo nekomu vsaj za trenutek povrnemo občutek človeškega dostojanstva, ki ga človeku dajejo prav drobne, pogrešljive pregrehe, kakršno je pitje kave.

Radi namreč pozabljamo, da biti človek pomeni početi reči, ki se jim je možno odreči.

Skodelica kave

Avtor: Ivan Cankar

 
Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo, pa sem se tolažil:
»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...«
Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...