Dodaj napis

Ivo Frbežar: Poetry tweet

Andrej Štradjot: ... nekega sončnega zimskega dne

Jana Kolarič: Mauha

 

Že četrt ure mam filing totalnga kretena. Visim sred parkinga, folku na uču kot džambo plakat. Maham z mauho ene bejbe. Kokr de bi kriču, jest sm tat!

Ona. Neznanka. Iks, nou kiks. Bejba s šarfnim modrim učem. Klir blu. Take farbe kot fajer na gas špargetu. Me je opekla. Ajssss! Me zacoprala, še preden sm jo meu šanso ornk luknt.

Sam čakam lohk, da me zahakla kifelc. Glih čez cesto majo bajto. Me vidjo direkt iz foteljev. Butel! Reskiram brez veze! Da sploh ne jamram o izpadu profita! Četrt ure nebiznisa se že ornk pozna.

Pa ko mi je že zalaufal. Ročn deu mi je ratal spravt skor na tekoč trak. Brez heca. Če je pa delo itak na vozičkih, Šparovih. Ha, čisti prišparek. Cajta in švica.

Kapne mi od oka dvaintrideset evrov na uro. Garam po štir ure v najbizi času, to je tm okol sto evrov. Krat sedem dni, je to sedemsto. Krat štir je dva taužent osemsto na mesec. Čist solidn keš, evropski! Ja, pa še brez davka, tudi to je okej. Vau, se žrtvujem ...

Za njo. Neznanko. Zarad nje se zdaj tle na betonu grem strašilo. Čak, zakaj »neznanka«? Saj je tle njena torba. Samo ofnam jo in sčekiram papirje …  

Penetriram. V njuško mi puhne carski vonj. Po močni trauci diši, po nečem ... aroma od doma. Kva b blo to? Dam mauhin štof pred ksiht, snifam duh, ujet med špagce, se opijam.

Odfura me v stare cajte: nona, kure, jajca, potica, pehtran. Ja, definitivn pehtran! Peč, varnost, hrana, cartanje. Zafila me frišna lav do dišeče bejbe.

Sežem v mauho, otipam leder od gnarnce. Spomnm se, kako sm prišu do torbe. Biznis gre simpl – med plehom prežim, da se ženska z vozičkom zgužva do avta in začne zlagat robo … Hop, zrasm iz lufta kokr en supermen. »Vrnem voziček,« ponudm. Dam ji šanso, da reče ne. Itak never hepens. Ženske prec štekajo, da jih bo to koštal en evro. Pač cekin iz ročaja vozička. Skor zmer so za.

Odfuram garo v garažo, jo dam na ketno kot cucka – in kasiram. To je to.

Tako je blo tud s pehtran-bejbi. No, mejbi se ji je mal bol mudilo ... In je od brzine zgubla tašno. Ziher jo je dala na pleh, pol pa pušnla gas in ... pozabla. Našu sem jo na podnu. Pol enkrat, ko že ni blo več ne avta ne bejbe.

Izvlečem gnarnico. Aha, njena osebna. Maja ji je ime. Maja! Lepo, svit, čisti šugr!

In pol me vržeta dva priimka. Poročena je! Filing mi pade dol. Pa kaj si si mislu, butl?! Bed lak ... Ampak tist njen luk! Trčenje učk in krogotok je biu uštekan. Krogotok. Okotok. Vame je steku električni tok.

Le kaj bluzim!? Slikca s tokom – to bo sfelšan odmev srednje štromarske. Sm jo skor končau.

Pogled vržem na fotko v osebni. Katastrofa. Fotka, ja. Ampak, sorči, tud oseba. Ona. Maja.

Je to sploh ena in ista punca? Folk se spreminja, še posebno bejbe. Na bolš! V kuglastem knedlu na sliki kar nekaj cajta iščem svojo dobro mačko s parkinga. Je … al ni ona?

Zravn osebne je tle še bančna kartica. Lastnica: Maja Dva priimka. In – joj, joj, ful odbito – pripopan je še ceglc s pin kodo.

Punca, se ti sanja, kako bliz si bla smoli, da ti en tip izropa račun? In kak krompir, da sm mauho našu glih jest. Kak bogi klošar brez džoba, recmo, bi zdaj že stal pred bankomatom! Ne, zdaj bi te že obral.

Brrr, me zazebe. Če me kifeljci začopatjo s torbo, z osebno in bančno kartico, v kompletu s pin kodo, novjo never verjel, da sem use najdu na podnu. Obtožli me bodo. Kraje, goljufije, hudiča in pol!

Horor, kar zdarka se mi. Zlosaj se mauhe! Prec! Pa če jo zahaklaš gor na vejo!

Ni šans. Roka je mrtva. Rad bi Maji sam vrnu njene stvari. Rad b se potopu v modri luk! Pa čeglih sam za hip.

Izpad prihodka blazno narašča – minimalno 24 evrov minusa si pišem. Folk, pa saj to je že za en prima mení. Al pa dva. Bi se lahk z Majo zmenla? Za zmenk. Bi bla ona za? Malo morgen. Sploh če je poročena. Kaj pa, če ni? Mejbi je pa ločena? Al vdova?! Butl, ne vesel se! Mejbi pa clo ni poročena. Dvojni priimek pa ja ni ziher znak zakona … Bluzim. Se mi je komplet strgalo?

Prešnofam njen tašl. Sam drobiž je. In račun od nakupa. Bajdvej, hudo je haj. Ma ja, sej res, v vozičku je biu sam luksuz. Obenm pa je biu nakup živa kontra njeni zmahani kripi.

Začutm tač tace na rami. »Ajd na informativnga!« zareže polismen. Dva sta. Iz bajte čez cesto. Soseda, tkorekoč. Stisnm zobe, sklenm usaj igrat heroja.

Grem z njima, kaj pa naj. Direkt zasačn z roko v tujmu tašelnu. Potunkan v kašo. Obupan. Hercu luba pehtranova mauha mi je koj odvzeta. Zaplenjena. Šur, kt dokaz. Krompirus delikti.

Le njena aroma, njen vonj je še tle, z mano. Tega mi ne morjo vzet. Maja, kričim, sam tih, brez saunda. Maja, prid sm in jim dokaž! Da nisem tat!

Informativni na polís-postaji je kt čigumi. Ceu cajt mi težijo – kdaj in kje sm ukradu dnarnico te Maje Dva priimka. Zakva jih matra firbc sam za gnarnco? Ne pa za torbo? Ne kapiram.

Useen trmarim: Nism je sunu. Našu sem jo na podnu. Tm, kjer delam. (Krohot.) Ne, ne fehtarim. S ferplejem si služm kruh. Tud potico. Pehtranovo.

Kiflca se od smeha skor poščijeta. »A fehtranovo?«

Edin žemlja, k tipka zapisnik, pošnofa torbo in s filingom pokima.

Kiflca tud. Ja, da sm en blefer.

Uradni je dolg, a me vsaj ne mlatjo. Mlatjo pa prazno slamo ...

Mislm na Majo. Na plave bliske. Zabliska se mi:

 »Pa jo najdte, saj mate podatke!«

 »O, ja, bo prišla, bo. Je že na poti sem. Če bi bil ti, ne bi preveč upal ...«

Vau, nalašč začnem houpati, totalno sm hepi. Ne sam zato, da si sejvam kožo. Še bol zato, ker jo bom spet vidu! Štejm minute in v tolažbo srkam pehtranov vonj iz torbe tm na miz.

Končno se vrata odprejo.

»Gospa Maja Dva priimka,« reče kiflc.

Sam da tm ni moja Maja! Je pa una z zanič fotke. Ta me že neu zvlekla vn z dreka ... Zabubm se in ne sledim.

Briga me zase! Skrbi me za mojo Majo.

No, sej ni Maja, še manj pa moja! Skrbi me za bejbo X – čeglih je tica tatica. Pa kva pol! Sej ni edina u tej držav. Jest nism, sam nočm, da jo ujagajo!

Veri okej, da nism nč črhnu o njej. Polís ne ve za njen opis. Ne sumi, da Nemaja obstaja.

Kva dela? Sanjarm, kako ji iz učk šajna modr blisk ...

Srprajs! Rečejo, da lohk grem! Prost. Nč kriv. Šok – mam alibi za cajt, k je bla gospa ob gnarnco.

Dal so mi ga kar kiflci. Izi, izjemoma. Vidli so me prej pr Šparu.

»Ta cunja ni moja,« se zmrdne gospa.

»Moja je!« planem in pograbm mauho. Smajlajo se. Meni, čudaku! Briga me!

Vrnil jo bom Nemaji. Nemara. Van dej.

Bo z mano usaj njen vonj. Dotlej.

Umes pa jo filam z evri. Kulski šparovc.

Podarite skodelico kave!

Ujeta zgodba: Podarite skodelico kave!
Avtorica: Špela Zupan

S kavo nad žejo

Avtorica: Striti

Zadnje čase veliko razmišljam o kavi.  Povod za to je predvsem pobuda Kava na zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Well, ko jih šljivi, jaz pravim.

Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.

Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.

Pri Bosu sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi 57mild čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.

Kavo smo tam pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.

Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel tudi za pitje svojo skodelico. Moja je bila modra z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.

Okus ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Meni okus res ni bil dober, pa sem vseeno vsakič segla po svoji šalci proje. Zato je ta kafe pomenil vstopnico med odrasle. Če to preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji. O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika. 

Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.

Takole je šlo: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je pomenilo, da je dohtar na obisku ali kaka druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela. 

Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, roke pa smo smeli brisati samo v taslabo brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša in bolj suha, taslaba pa temnejša in mokra. Za kaj je uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.

Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :).