Že četrt ure mam filing totalnga
kretena. Visim sred parkinga, folku na uču kot džambo plakat. Maham z mauho ene
bejbe. Kokr de bi kriču, jest sm tat!
Ona. Neznanka. Iks, nou kiks. Bejba s
šarfnim modrim učem. Klir blu. Take farbe kot fajer na gas špargetu. Me je
opekla. Ajssss! Me zacoprala, še preden sm jo meu šanso ornk luknt.
Sam čakam lohk, da me zahakla kifelc.
Glih čez cesto majo bajto. Me vidjo direkt iz foteljev. Butel! Reskiram brez
veze! Da sploh ne jamram o izpadu profita! Četrt ure nebiznisa se že ornk
pozna.
Pa ko mi je že zalaufal. Ročn deu mi je
ratal spravt skor na tekoč trak. Brez heca. Če je pa delo itak na vozičkih,
Šparovih. Ha, čisti prišparek. Cajta in švica.
Kapne mi od oka dvaintrideset evrov na
uro. Garam po štir ure v najbizi času, to je tm okol sto evrov. Krat sedem dni,
je to sedemsto. Krat štir je dva taužent osemsto na mesec. Čist solidn keš,
evropski! Ja, pa še brez davka, tudi to je okej. Vau, se žrtvujem ...
Za njo. Neznanko. Zarad nje se zdaj tle
na betonu grem strašilo. Čak, zakaj »neznanka«? Saj je tle njena torba. Samo
ofnam jo in sčekiram papirje …
Penetriram. V njuško mi puhne carski
vonj. Po močni trauci diši, po nečem ... aroma od doma. Kva b blo to? Dam mauhin
štof pred ksiht, snifam duh, ujet med špagce, se opijam.
Odfura me v stare cajte: nona, kure,
jajca, potica, pehtran. Ja, definitivn pehtran! Peč, varnost, hrana, cartanje.
Zafila me frišna lav do dišeče bejbe.
Sežem v mauho, otipam leder od gnarnce.
Spomnm se, kako sm prišu do torbe. Biznis gre simpl – med plehom prežim, da se
ženska z vozičkom zgužva do avta in začne zlagat robo … Hop, zrasm iz lufta
kokr en supermen. »Vrnem voziček,« ponudm. Dam ji šanso, da reče ne. Itak never
hepens. Ženske prec štekajo, da jih bo to koštal en evro. Pač cekin iz ročaja
vozička. Skor zmer so za.
Odfuram garo v garažo, jo dam na ketno
kot cucka – in kasiram. To je to.
Tako je blo tud s pehtran-bejbi. No,
mejbi se ji je mal bol mudilo ... In je od brzine zgubla tašno. Ziher jo je dala
na pleh, pol pa pušnla gas in ... pozabla. Našu sem jo na podnu. Pol enkrat, ko
že ni blo več ne avta ne bejbe.
Izvlečem gnarnico. Aha, njena osebna.
Maja ji je ime. Maja! Lepo, svit, čisti šugr!
In pol me vržeta dva priimka. Poročena
je! Filing mi pade dol. Pa kaj si si mislu, butl?! Bed lak ... Ampak tist njen
luk! Trčenje učk in krogotok je biu uštekan. Krogotok. Okotok. Vame je steku
električni tok.
Le kaj bluzim!? Slikca s tokom – to bo
sfelšan odmev srednje štromarske. Sm jo skor končau.
Pogled vržem na fotko v osebni.
Katastrofa. Fotka, ja. Ampak, sorči, tud oseba. Ona. Maja.
Je to sploh ena in ista punca? Folk se
spreminja, še posebno bejbe. Na bolš! V kuglastem knedlu na sliki kar nekaj
cajta iščem svojo dobro mačko s parkinga. Je … al ni ona?
Zravn osebne je tle še bančna kartica.
Lastnica: Maja Dva priimka. In – joj, joj, ful odbito – pripopan je še ceglc s
pin kodo.
Punca, se ti sanja, kako bliz si bla
smoli, da ti en tip izropa račun? In kak krompir, da sm mauho našu glih jest. Kak
bogi klošar brez džoba, recmo, bi zdaj že stal pred bankomatom! Ne, zdaj bi te
že obral.
Brrr, me zazebe. Če me kifeljci začopatjo
s torbo, z osebno in bančno kartico, v kompletu s pin kodo, novjo never verjel,
da sem use najdu na podnu. Obtožli me bodo. Kraje, goljufije, hudiča in pol!
Horor, kar zdarka se mi. Zlosaj se mauhe!
Prec! Pa če jo zahaklaš gor na vejo!
Ni šans. Roka je mrtva. Rad bi Maji sam
vrnu njene stvari. Rad b se potopu v modri luk! Pa čeglih sam za hip.
Izpad prihodka blazno narašča –
minimalno 24 evrov minusa si pišem. Folk, pa saj to je že za en prima mení. Al pa
dva. Bi se lahk z Majo zmenla? Za zmenk. Bi bla ona za? Malo morgen. Sploh če
je poročena. Kaj pa, če ni? Mejbi je pa ločena? Al vdova?! Butl, ne vesel se! Mejbi
pa clo ni poročena. Dvojni priimek pa ja ni ziher znak zakona … Bluzim. Se mi
je komplet strgalo?
Prešnofam njen tašl. Sam drobiž je. In
račun od nakupa. Bajdvej, hudo je haj. Ma ja, sej res, v vozičku je biu sam
luksuz. Obenm pa je biu nakup živa kontra njeni zmahani kripi.
Začutm tač tace na rami. »Ajd na
informativnga!« zareže polismen. Dva sta. Iz bajte čez cesto. Soseda, tkorekoč.
Stisnm zobe, sklenm usaj igrat heroja.
Grem z njima, kaj pa naj. Direkt zasačn
z roko v tujmu tašelnu. Potunkan v kašo. Obupan. Hercu luba pehtranova mauha mi
je koj odvzeta. Zaplenjena. Šur, kt dokaz. Krompirus delikti.
Le njena aroma, njen vonj je še tle, z
mano. Tega mi ne morjo vzet. Maja, kričim, sam tih, brez saunda. Maja, prid sm
in jim dokaž! Da nisem tat!
Informativni na polís-postaji je kt čigumi.
Ceu cajt mi težijo – kdaj in kje sm ukradu dnarnico te Maje Dva priimka. Zakva
jih matra firbc sam za gnarnco? Ne pa za torbo? Ne kapiram.
Useen trmarim: Nism je sunu. Našu sem jo
na podnu. Tm, kjer delam. (Krohot.) Ne, ne fehtarim. S ferplejem si služm kruh.
Tud potico. Pehtranovo.
Kiflca se od
smeha skor poščijeta. »A fehtranovo?«
Edin žemlja, k tipka zapisnik, pošnofa
torbo in s filingom pokima.
Kiflca tud. Ja, da sm en blefer.
Uradni je dolg, a me vsaj ne mlatjo. Mlatjo
pa prazno slamo ...
Mislm na Majo. Na plave bliske. Zabliska
se mi:
»Pa jo najdte, saj mate podatke!«
»O, ja, bo prišla, bo. Je že na poti sem. Če
bi bil ti, ne bi preveč upal ...«
Vau, nalašč začnem houpati, totalno sm
hepi. Ne sam zato, da si sejvam kožo. Še bol zato, ker jo bom spet vidu! Štejm
minute in v tolažbo srkam pehtranov vonj iz torbe tm na miz.
Končno se vrata odprejo.
»Gospa Maja Dva priimka,« reče kiflc.
Sam da tm ni moja Maja! Je pa una z
zanič fotke. Ta me že neu zvlekla vn z dreka ... Zabubm se in ne sledim.
Briga me zase! Skrbi me za mojo Majo.
No, sej ni Maja, še manj pa moja! Skrbi
me za bejbo X – čeglih je tica tatica. Pa kva pol! Sej ni edina u tej držav.
Jest nism, sam nočm, da jo ujagajo!
Veri okej, da nism nč črhnu o njej. Polís
ne ve za njen opis. Ne sumi, da Nemaja obstaja.
Kva dela? Sanjarm, kako ji iz učk šajna
modr blisk ...
Srprajs! Rečejo, da lohk grem! Prost. Nč
kriv. Šok – mam alibi za cajt, k je bla gospa ob gnarnco.
Dal so mi ga kar kiflci. Izi, izjemoma.
Vidli so me prej pr Šparu.
»Ta cunja ni moja,« se zmrdne gospa.
»Moja je!« planem in pograbm mauho. Smajlajo
se. Meni, čudaku! Briga me!
Vrnil jo bom Nemaji. Nemara. Van dej.
Bo z mano usaj njen vonj. Dotlej.
Umes pa jo filam z evri. Kulski šparovc.
