Avtor: Ivan Cankar
Začul
sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in
varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni
bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi
vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v
oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa
nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki
prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo, pa sem se tolažil:
»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...«
Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...
Začul
sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in
varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni
bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi
vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v
oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa
nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki
prinaša vesel dar.Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom:
»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!«
Ni še bila vrhu stopnic; videl sem jo samo do pasu. Ko je slišala moje besede, se ni ganila; le roka, ki je držala skodelico, se je tresla. Gledala me je prestrašena, luč v očeh je umirala.
Od sramu mi je stopila kri v lica, stopil sem ji naproti s hitrim korakom.
»Dajte, mati!«
Prepozno je bilo; luči ni bilo več v njene oči, smehljaja ne več na njene ustnice.
Popil sem kavo, pa sem se tolažil:
»Zvečer ji porečem tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero sem ogoljufal njeno ljubezen ...«
Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu ...
Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti ...
