Ko sem kot otrok
na poročilih gledal posnetke iz begunskih taborišč, mi ni bilo jasno,
zakaj so ti lačni in sestradani reveži na vprašanje, česa si najbolj
želijo, največkrat odgovorili: »Cigare i kafu.« Odvisniki, sem takrat
pomislil, a danes vem, da je bilo to veliko več kot le odvisnost. O
odvisnosti od nikotina sicer ne vem nič, a sem zato prepričan, da
njihove želje po kavi ni poganjala le fizična potreba. Prepričan sem, da
je bila kava za te ljudi tudi simbol izgubljene vsakodnevnosti, simbol
minulega normalnega življenja. Prepričan sem, da so se dobro zavedali,
da kava ne bo potešila njihove lakote, so pa kljub temu upali, da jim bo
kava oziroma ritual pitja kave povrnil občutek, da so še vedno ljudje,
da niso le preganjana bitja, ki se borijo za preživetje.
In za to gre
tudi pri kavi na zalogo. Z njo ne bomo nikogar nahranili, nikogar
odrešili ne revščine ne brezdomstva. Lahko pa s kavo nekomu vsaj za
trenutek povrnemo občutek človeškega dostojanstva, ki ga človeku dajejo
prav drobne, pogrešljive pregrehe, kakršno je pitje kave.
Radi namreč pozabljamo, da biti človek pomeni početi reči, ki se jim je možno odreči.
